Neodvisni,
7. oktober 2019
― Avtor želi v tekstu skozi genealogijo dela Mateja Kejžarja, ki jo je predstavljal na zadnjih treh edicijah festivala Pajek, afirmirati drugačen način spremljanja dela sodobnoplesne produkcije, ki ni zasidrano v razumsko branje konceptov, ampak (polemično) odpira možnost "branja s telesom". Zaključuje s primerjavo Kejžarjevega dela z delom neoavantgardne skupine OHO, ki ju zaznamuje bližina, hkrati pa tudi temeljna razlika: "Kejžar s predstavo LSLSLS vpelje način vzpostavljanja odnosov med entitetami, ki niso zgolj razumske ali zgolj v pogledu gledalca. Telesa, pripeljana v gibanje, kreirajo kinetične intenzitete, te so kot vektorji postavljene v prostor, vplivajo druga na drugo, si izmenjujejo naboj, si nasprotujejo ali sovpadajo."